Michael Schleicher je z ženo Pavlino od leta 1901 kot gostilničar in trgovec z mešanim blagom gospodaril na Šlajharjevi domačiji (danes Illyria) v Dobu. Med letoma 1906 in 1920 se je kot občinski tajnik vzpenjal na družbeni lestvici. Njegova lojalnost do države je morala večkrat prestajati hude preizkušnje.
Med prvo svetovno vojno so vpoklicali oba njegova starejša sinova, še rosno mlada Cirila in Franca. 24. aprila 1919 so ga skupaj z županom in dvema občinskima odbornikoma aretirali in ga blizu Spittala internirali kot talca koroške vlade. Po plebiscitu leta 1920 se je Schleicher v centrali slovenskega zadružništva angažiral kot nadzorni svetnik in revizor.
Med drugo svetovno vojno so morali v vermaht vsi njegovi trije sinovi. Kljub temu so že 69-letnega Michaela Schleicherja aprila 1942 znova internirali, tokrat skupaj z ženo, prisilno pregnali v taborišče v frankovskem Hesselbergu. Ciril je moral marca 1945 pred vojno sodišče zaradi razkrajanja obrambnega duha, kjer je bil obsojen na smrt, rešil ga je bližajoči se konec vojne. Tudi njegovi starši in brata so vojno preživeli.
Mejna cona
Vas Dob je razdeljena na politični občini Škofiče in Vrba, pastoralno pa kraj v celoti spada pod faro Loga vas. Tovrstni mejni zapleti niso za prebivalce nič novega, o čemer priča tudi mejnik blizu hotela Fantur. Leta 1809 je morala Avstrija del Koroške odstopiti Franciji. Beljaško okrožje je prišlo k Ilirskim provincam, od leta 1816 je spet spadalo pod Avstrijo, do leta 1849 pa je bilo del Ilirske kraljevine z Ljubljano kot glavnim mestom.
