Ceste in zgodnja mobilnost na podeželju

Plajarjeva mati z oprego (J. Hafner)

Leta 1928 je inovativni holbiški gostilničar in trgovec z mešanim blagom Zep Perdacher kupil avtobus, s katerim je prebivalce sosednjih vasi prevažal v Celovec. Iz Holbič takrat z avtom še ni bilo mogoče priti neposredno v Škofiče, potreben je bil ovinek skozi Rode. Med letoma 1909 in 1923 je bila Hodiška cesta do Vetrinja zaprta za avtomobilski promet. Za cesto ob južnem bregu jezera je občina leta 1923 določila maksimalno hitrost 15 km/h.

Takratne ceste niso bile primerne za avtomobile. Za neutrjene, s prešanim gramozom in prodom posute ceste so s težaškim delom skrbeli cestarji. Material, ki so pri tem potrebovali, so pridobivali v vsakem majhnem kamnolomu, tudi v kamnolomu družine Manužnik pri Miholu. Skale so drobili ročno, gramoz, prod in pesek pa na ceste dovažali z vpregami.

Še v petdesetih letih je bilo veliko cest neutrjenih. Šele z začetkom motorizacije so ceste drugo za drugo asfaltirali in osvobodili prahu. Poklic cestarja je izginjal, nastajali so novi poklici. Leta 1955 je začelo obratovati prvo taksi podjetje, leta 1961 so v Škofičah odprli črpalko.

Glej tudi:
– Kronika SPD Edinost: Motorno kolo pred Muto, str. 116, Stara cesta mimo Kramerča, str. 115