Okoli leta 1900 so v občini odprli številne nove gostilne. Presenetljivo veliko žensk, med njimi Ursula Mischkulnig, p. d. Pri Kreuzwirtu, je zaprosilo za gostilniške koncesije, čeprav se za ženske ni spodobilo, da bi same hodile v gostilno. Leta 1913 je bila tretjina škofiških gostiln v rokah žensk.
Gostilne so imele pomembno funkcijo povezovanja vaške družbe. Tu so se dogovarjale pomembne zadeve, tu so se dogajala zborovanja in predavanja, pa tudi pelo se je, smejalo, praznovalo in plesalo ali igralo za denar in se prepiralo in teplo. Do tridesetih let je imela skoraj vsaka gostilna na prostem svoje lastno kegljišče ali senčni vrt. Gostilne so lokalnim prosvetnim društvom dajale na razpolago prostor za vaje in nastope. V Škofičah so bile gostilne jezikovno-narodnostno opredeljene.
Z uvedbo javnega avtobusnega prometa so postaje po navadi uredili pred gostilnami, kar je krajšalo čakanje. Zaradi turizma se je spremenila struktura gostiln. Nekdanje pivnice so začele ponujati tudi hrano. Postale so izhodišča in ciljne točke pohodniških poti. Od Kreuzwirta pelje pot do izkopanin na Jerberku.
Nekoč je bila gostilna osrednji komunikacijski vaški prostor, v osemdesetih letih pa so začele postopoma izgubljati svoj pomen. K temu so bistveno prispevale vedno večja motorizacija pa tudi socialnoekonomske spremembe. Od nekdaj živahne in pestre gostilniške ponudbe jih je ostalo le še nekaj.
